Tamburaško pleme: Sivka v šopku

sobota, 30. avgust 2008

Sivka v šopku

V prvih dneh poletja, sta naša bisernica1 in bugarija odšla sama brez nas na potovanje. Vendar bomo preboleli, saj je bilo to njuno poročno potovanje in je že tako prav, da sta si privoščila. Se pravi, da sta se poročila in mi smo jima pomagali pri uresničitvi njunih sanj: imeli smo malo manj vaj, nekaj malega smo napekli in se skupaj pozabavali.

Tamburaško pleme

Tamburaštvo pri nas je bilo zelo razvito že v času pred prvo svetovno vojno, kar pričajo mnogi viri. Hrabroslav Vogrič, skladatelj in zborovodja, je v letih 1900/01 izdajal tamburaško revijo Slavljanska lira, v kateri je objavljal svoje skladbe. To nam dokazuje, da se je tamburanje v Sloveniji začelo razvijati že pred Hrvati. Pohvalimo se lahko tudi, da smo za novo mašo od Stanka Premrla v Podnanosu imeli svoj velik tamburaški orkester, ki je takrat deloval pod vodstvom Milutina Farkaša, po katerem se danes imenuje star način igranja na tamburice.Zato je prav, da tudi v današnjem času ohranjamo tradicijo tamburanja, ki je že od začetka kulturno združevala Slovence. Tamburaška skupina se je v okviru KD Karla Štreklja oblikovala februarja 2006, ko smo pričeli instrumentalno spremljati folklorno skupino pri plesih iz različnih delov Slovenije. Ker pa nam igranje plesnih pesmi za potrebe folklornega društva ni bilo dovolj, smo se odločili da pripravimo tudi nekaj, s čimer bi se samostojno predstavili. Naše strune tako zvenijo ne le v ljudskih skladbah ampak tudi v tamburaških skladbah in priredbah popularnih melodij. Skupina šteje 7 članov, ki udarjajo po strunah bisernice – najmanjše in z najvišjim bisernim glasom, njej sorodne kontrašice; prvih in drugih bračev, ki so kot violine v orkestru; nežno spremljavo ustvarjata čelović in večji čelo; za ritem pa vedno poskrbita bugarija in berda. Člani igrajo tudi druge instrumente in so glasbeno aktivni tudi drugje, povezuje pa jih ljubezen do glasbe, vztrajnost in vedno novi izzivi ter spoznanja na področju folklorne glasbe. Skupino strokovno in umetniško vodi mlada glasbenica Neža Žgur.

O tamburicah

Tamburica sodi v skupino brenkal. Sorodna je ruski balalajki, ukrajinski banduri, italijanski mandolini in drugim podobnim glasbilom skupnega porekla, ki izvirajo iz perzijskega glasbila s strunami, dolgim vratom in hruškastim trupom, starim okrog 4000 let. Oblikovanje tamburice se je pričelo že pri raznih narodih na bližnjem vzhodu, nato so jo ob osvajanjih prenašali na tla južne Evrope: Arabci v Italijo in Španijo, Turki preko Kavkaza in Črnega morja v Rusijo in Ukrajino ter nato v 14. in 15. stoletju na Balkan. Beseda tamburica ima svoje poreklo v Perziji in v slovenščini pomeni struna. V preteklosti je tamburica veljala kot solističen instrument, zato so jo imenovali tudi samica (na Hrvaškem se uporablja še danes), nato pa se je uveljavila kot skupinski instrument. V zgodovinskem razvoju instrumentalne glasbe južnoslovanskih ljudstev je tamburaška glasba imela pomembno vlogo, ker se je kot del ljudske glasbe dvignila nad ostale ter postala samostojna in značilna s svojstveno orkestralno zasedbo in literaturo. (vir.: Dragutin Križanič, prof., Simona Pirc, prof.: ŠOLA ZA TAMBURICE)

O KD Karla Štreklja

Kulturno društvo Karla Štreklja je v letu 2006 praznovalo 20 letnico neprekinjenega delovanja. V okviru društva je dejavnih več vsebinsko različnih skupin: folklorna, pevska, instrumentalna, skupina za izrazni ples in taburaška skupina. Posebno pozornost društvo namenja zbiranju in zapisovanju manj znanih ljudskih pesmi, ki jih je tudi izdalo v treh zvezkkih pesmarice Tam v starodavnih časih. Društvo s svojo dejavnostjo ohranja in razvija ne le domačo, kraško, pač pa tudi celotno slovensko kulturno dediščino, ljudske pesmi in plese, pripovedništvo in noše, s čimer na kulturen način ohranja in oživlja spomin na znamenitega rojaka Karla Štreklja, ki je za ohranitev pripovednega izročila in ljudskih pesmi storil veliko.

Tamburaško pleme

sobota, 30. avgust 2008

Sivka v šopku

0 komentarji: